Pogodba o dosmrtnem preživljanju je posebna civilnopravna pogodba, s katero se ena oseba zaveže, da bo drugo osebo preživljala, ji pomagala oziroma zanjo skrbela do njene smrti, v zameno pa po njeni smrti pridobi premoženje, določeno v pogodbi. V praksi se takšne pogodbe pogosto sklepajo med starejšimi osebami in njihovimi otroki, drugimi sorodniki ali osebami, ki zanje skrbijo.
Čeprav je pogodba o dosmrtnem preživljanju tesno povezana z vprašanji dedovanja, gre za pogodbo s področja civilnega oziroma obligacijskega prava. Urejena je v členih 557 do 563 Obligacijskega zakonika (OZ).
Njena posebnost je predvsem v tem, da premoženje na preživljalca praviloma ne preide že ob sklenitvi pogodbe, ampak je njegova izročitev odložena do smrti preživljanca. Prav zaradi tega je treba pogodbo o dosmrtnem preživljanju razlikovati od pogodbe o preužitku, pri kateri pride do prenosa lastninske pravice že za časa življenja preužitkarja.
Kaj je pogodba o dosmrtnem preživljanju?
S pogodbo o dosmrtnem preživljanju se preživljalec zaveže, da bo preživljal drugo pogodbeno stranko oziroma preživljanca ali drugo osebo. Preživljanec pa se zaveže, da bo preživljalcu zapustil vse ali del premoženja, ki je določeno v pogodbi.
Predmet pogodbe so pogosto nepremičnine, na primer stanovanjska hiša, stanovanje, zemljišča ali kmetija. Pogodba lahko pod zakonskimi pogoji zajema tudi premičnine.
Bistveno je, da preživljalec premoženja ne pridobi brezplačno. V zameno prevzame določene obveznosti do preživljanca. Zaradi tega pogodba o dosmrtnem preživljanju praviloma ni darilna pogodba, temveč odplačna pogodba.
Obveznosti preživljalca so lahko zelo različne in so odvisne od dogovora med pogodbenima strankama. Preživljalec se lahko na primer zaveže zagotavljati hrano, stanovanje, pomoč pri vsakodnevnih opravilih, prevoze k zdravniku, pomoč pri zdravljenju, nabavo zdravil, nego v primeru bolezni, pomoč pri gospodinjstvu ali plačevanje določenih življenjskih stroškov.
Pogodba lahko vključuje tudi obveznost organizacije in plačila pogreba.
Prav zaradi različnih življenjskih okoliščin je pomembno, da so obveznosti preživljalca v pogodbi opredeljene čim bolj jasno in konkretno. S tem se zmanjšuje možnost poznejših sporov glede vprašanja, ali je preživljalec svoje pogodbene obveznosti dejansko izpolnjeval.
Pogodba mora biti sklenjena v obliki notarskega zapisa
Obligacijski zakonik za pogodbo o dosmrtnem preživljanju določa posebno obliko. Pogodba mora biti sestavljena v obliki notarskega zapisa.
Gre za pomembno varovalko, saj ima takšna pogodba lahko zelo velike premoženjske posledice. Preživljanec se lahko namreč z njo zaveže, da bo po njegovi smrti na drugo osebo prešlo premoženje velike vrednosti, pogosto tudi njegov dom oziroma večji del njegovega premoženja.
Zato zgolj ustni dogovor med preživljancem in preživljalcem ne zadostuje.
Pred sklenitvijo pogodbe je smiselno natančno opredeliti premoženje, ki je njen predmet, ter predvsem vse obveznosti, ki jih prevzema preživljalec.
Kaj mora zagotavljati preživljalec?
Vsebina preživljanja ni pri vseh pogodbah enaka. Stranki jo lahko prilagodita konkretnim življenjskim potrebam preživljanca.
Preživljalec se lahko zaveže, da bo preživljancu zagotavljal primerno prehrano in druge življenjske potrebščine, skrbel za stanovanje in gospodinjstvo, ga vozil k zdravniku, mu pomagal pri urejanju upravnih in drugih zadev ter mu nudil pomoč in nego v primeru bolezni ali starostne onemoglosti.
Posebej pomembno je vprašanje, kaj se zgodi, če preživljanec zaradi zdravstvenega stanja ne more več živeti doma in potrebuje institucionalno varstvo. Zato je priporočljivo že v pogodbi določiti, kdo krije stroške doma za starejše oziroma druge oblike institucionalne oskrbe in v kakšnem obsegu.
Čim bolj natančno so te obveznosti določene, manj možnosti je za poznejši spor.
Premoženje se izroči po smrti preživljanca
Ena najpomembnejših značilnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju je odložitev izročitve premoženja do smrti preživljanca.
To pomeni, da je preživljanec do svoje smrti praviloma še vedno lastnik premoženja, ki je predmet pogodbe, preživljalec pa pridobi dogovorjeno premoženje po njegovi smrti.
V tem se pogodba o dosmrtnem preživljanju pomembno razlikuje od pogodbe o preužitku. Pri pogodbi o preužitku se lastninska pravica na določenih nepremičninah prenese na prevzemnika že ob sklenitvi oziroma za življenja preužitkarja, prevzemnik pa se v zameno zaveže nuditi dogovorjene dajatve in storitve do njegove smrti.
Odločitev med obema vrstama pogodb ima zato pomembne pravne in premoženjske posledice.
Pogodba o dosmrtnem preživljanju in nujni delež
Eno najpogostejših vprašanj v praksi je, kaj pogodba o dosmrtnem preživljanju pomeni za dediče in njihov nujni delež.
Če gre za pravo, odplačno pogodbo o dosmrtnem preživljanju, premoženja, ki je njen predmet, praviloma ni mogoče obravnavati enako kot darilo, ki ga je zapustnik podaril za časa življenja.
Vrhovno sodišče je v svoji sodni praksi poudarilo, da kadar namen pogodbenih strank ni daritev, temveč sklenitev odplačne in aleatorne pogodbe, pravil o prikrajšanju nujnega deleža ni mogoče preprosto uporabiti.
To pa ne pomeni, da pogodbe o dosmrtnem preživljanju ni mogoče izpodbijati.
Če bi se na primer izkazalo, da je bila pogodba samo navidezno sklenjena kot pogodba o dosmrtnem preživljanju, dejanski namen strank pa je bil podariti premoženje in s tem prikrajšati druge dediče, lahko nastanejo povsem drugačne pravne posledice.
Aleatornost – pomembna značilnost pogodbe
Pogodba o dosmrtnem preživljanju je aleatorna oziroma tvegana pogodba.
Ob njeni sklenitvi namreč praviloma ni mogoče vedeti, koliko časa bo preživljalec moral izpolnjevati svoje obveznosti in kakšen bo njihov dejanski obseg.
Preživljanec lahko po sklenitvi pogodbe živi še deset ali dvajset let in potrebuje vedno več pomoči, lahko pa umre razmeroma hitro.
Prav zaradi te negotovosti praviloma ni mogoče preprosto matematično primerjati vrednosti opravljenega preživljanja z vrednostjo premoženja, ki ga bo pridobil preživljalec.
Vprašanje aleatornosti je bilo predmet pomembne sodne prakse Vrhovnega sodišča. Sodišče je opozorilo, da je treba presojati okoliščine, ki so obstajale v času sklenitve pogodbe. Če tveganja dejansko ni in je že ob sklenitvi pogodbe jasno, da obstaja očitno nesorazmerje med koristjo preživljalca in njegovimi obveznostmi, se lahko pojavi vprašanje dejanske pravne narave takšnega posla.
Po drugi strani zgolj dejstvo, da je preživljanec umrl kmalu po sklenitvi pogodbe, samo po sebi še ne pomeni, da pogodba ni veljavna. Vrhovno sodišče je tako v eni od zadev obravnavalo primer, ko je preživljanka umrla samo šest dni po sklenitvi pogodbe, vendar je presodilo, da element negotovosti ob sklenitvi pogodbe ni bil povsem izključen.
Vsak primer je zato treba presojati glede na konkretne okoliščine ob sklenitvi pogodbe.
Kdaj je mogoče pogodbo razvezati?
Pogodba o dosmrtnem preživljanju ne pomeni, da sta stranki za vedno vezani nanjo ne glede na poznejše okoliščine.
Pogodbeni stranki jo lahko sporazumno razvežeta tudi po tem, ko sta jo že začeli izpolnjevati.
Zakon omogoča tudi sodno razvezo.
Če pogodbeni stranki živita skupaj in se njuno razmerje tako poslabša, da skupno življenje postane neznosno, lahko vsaka od njiju zahteva razvezo pogodbe.
Še posebej pomemben razlog za razvezo je neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti. Če preživljalec ne zagotavlja dogovorjene oskrbe, pomoči ali preživljanja, lahko preživljanec zahteva razvezo pogodbe.
Do sporov pogosto prihaja prav glede vprašanja, ali je bila pomoč zadostna in ali je preživljalec svoje obveznosti dejansko izpolnjeval. Zato je natančna vsebina pogodbe izredno pomembna.
Kaj če se življenjske okoliščine bistveno spremenijo?
Obligacijski zakonik ureja tudi položaj, ko se po sklenitvi pogodbe razmere bistveno spremenijo.
Če postane zaradi spremenjenih okoliščin izpolnjevanje pogodbe znatno oteženo, lahko sodišče na zahtevo ene ali druge stranke njuno razmerje na novo uredi ali pogodbo razveže.
V določenih okoliščinah lahko sodišče pravico preživljanca spremeni tudi v dosmrtno denarno rento, če takšna rešitev ustreza obema strankama.
Gre za pomembno možnost, saj lahko pogodba o dosmrtnem preživljanju traja več desetletij, v tem času pa se lahko življenjske, zdravstvene in premoženjske razmere bistveno spremenijo.
Kaj se zgodi, če preživljalec umre pred preživljancem?
Posebno vprašanje se pojavi, kadar pred preživljancem umre preživljalec.
Obligacijski zakonik določa, da lahko njegove pogodbene obveznosti pod določenimi pogoji preidejo na njegovega zakonca in tiste potomce oziroma druge v zakonu navedene osebe, ki so poklicane k dedovanju, vendar samo, če v nadaljevanje pogodbe privolijo.
Če v nadaljevanje pogodbe ne privolijo, se pogodba razveže.
Zato je tudi pri sklepanju pogodbe smiselno razmisliti o tem, kaj naj se zgodi, če preživljalec zaradi smrti, bolezni ali drugih okoliščin ne bo več sposoben izpolnjevati svojih obveznosti.
Zakaj je pomembno pravno svetovanje pred sklenitvijo pogodbe?
Pogodba o dosmrtnem preživljanju je lahko zelo dobra rešitev, kadar želi posameznik pravočasno urediti svojo oskrbo v starosti in hkrati določiti, kdo bo po njegovi smrti pridobil določeno premoženje.
Vendar ima takšna pogodba dolgoročne in pogosto zelo pomembne premoženjske posledice.
Pred podpisom je zato treba preveriti predvsem, katero premoženje bo predmet pogodbe, katere konkretne obveznosti bo imel preživljalec, kdo bo nosil stroške morebitnega doma za starejše, kako se bodo obveznosti izvajale ob bolezni ali izgubi samostojnosti ter kakšne bodo posledice pogodbe za preostale dediče.
Posebno previdnost zahtevajo primeri, ko je preživljanec že visoke starosti ali hudo bolan, ko je vrednost premoženja zelo velika ali ko med potencialnimi dediči že obstajajo spori.
Dobro sestavljena pogodba lahko prepreči številne poznejše konflikte. Slabo ali nejasno sestavljena pogodba pa lahko po smrti preživljanca privede do zahtevnih sodnih postopkov med preživljalcem in dediči.
Sklep
Pogodba o dosmrtnem preživljanju je pomemben pravni instrument za ureditev razmerij med osebo, ki potrebuje oziroma pričakuje pomoč in oskrbo, ter osebo, ki je pripravljena takšno pomoč zagotavljati v zameno za določeno premoženje.
Njena bistvena značilnost je vzajemnost: preživljalec prevzame obveznost preživljanja in skrbi, preživljanec pa mu v zameno nameni določeno premoženje, katerega izročitev je praviloma odložena do njegove smrti.
Ker pogodba posega tako na področje premoženjskih kot tudi družinskih in dednopravnih razmerij, je pomembno, da je njena vsebina prilagojena konkretnemu življenjskemu položaju in da so pravice ter obveznosti obeh pogodbenih strank jasno določene.
Posebno pozornost je treba nameniti obsegu preživljanja, zdravstveni in institucionalni oskrbi, vrednosti in vrsti premoženja, vprašanju aleatornosti ter možnim posledicam za dediče.
Pravočasno in premišljeno pravno urejanje teh vprašanj lahko pomembno zmanjša tveganje, da bi pogodba, katere osnovni namen je zagotoviti varnost preživljanca, pozneje postala predmet dolgotrajnega spora med njegovimi bližnjimi.